AAAAAAAAAAAAAA

Vsaka stvar ima svoje meje. Med mojim današnjim letanjem po objavah Facebooka sem zasledil kako določeni ''všečkajo'' razne tečaje in delavnice za socializiranje otrok in da postanejo novodobni geniji.
Vse lepo in prav. Zastopim, da v hitrem tempu življenja zmanjkuje časa za to in ono. Ampak da komurkoli zmanjka časa za svojega otroka, to je pa višek. Kako lahko kdorkoli sploh pomisli, da bi svojega otroka pred njegovim 5-im letom vpisal v tečaj česarkoli.

Po mojem mnenju vsak otrok potrebuje otroštvo in otroštvo ni to da mora pri 2eh letih v ''rikverc'' na pamet znati rusko abecedo ampak da se otrok socializira. In to ne pomeni, da mora imeti pri teh mladih letih že svoj FB profil, kor očitno je zadnje časo to edina socializacija, ki jo ljudlje doživljamo. Kje so časi, ko smo brez KAKRŠNEGAKOLI telefona lahko preživeli cele popoldneve v peskovniku. Ko se mama ni bala, da bomo padli. Vedela je da se bomo pobrali. In smo pozimi toliko časa viseli v snegu, da so že spodnje gate zmrznile. Pa si prišel v hišo se slekel. Oblekel drug bombaž (kakšen Gore-Tex) in šel nazaj na sneg. Umes si spil en čaj, ker šnopca še nisi smel in šel nazaj. Facebook poneumlja. Pa ne samo Facebook (na žalost je največji in prvi) tudi vsa ostali produkti, ki jih valijo kokoši.
Enostavno se noben od nas ne zaveda, da smo odvisni. Prva stvar, ko zjutraj vstaneš je pregled, kdo je bil še pokonci, medtem ko si ti že dve uri spal. Potem šele opereš zobe, odtočiš itd...
Včasih si na kavi debatiral kaj se dogaja v šoli, v službi, kdo je koga. Sedaj pa aaaaaaa jajcaaaaaa. Saj vemo vsi kaj mislim.
Skratka dragi moji. Vaši starši niso brali forumov, niso spraševali po socialnih omrežjih kaj narediti, ko mulc pade v blato. Pobereš, obrišeš in pustiš da gre dalje. Pojedli smo n kilogramov blata, lubja, trave, regrada in tako naprej. Pa nam nič ne fali. Ali pač. Zavisi. Kakšnemu tja in sem kakšen kolešček.
Otroci morajo imeti svobodo. In s tem, da jih še od malega siliš v nekaj zagotovo ne pomaga. Močno dvomim, da so Einsteina in Jobsa ali pa Obamo že pri dveh letih učili da bodo pametni. Z leti se razvijejo sposobnosti.
Konec koncev, kdo bo pa čez 20 let delal fizično. Glede na to kam gre svet očitno ne bo več pomanjkanja med zdravniki, odvetniki, politiki... Kdo bo pa ceste čistil, pobiral smeti... Preden bo generacija dosegla magnetne avtomobile da ne bo potrebno čistiti snega in pometati peska, ki ostane od posipanja bo preteklo vsaj še 200 let. Zakaj bi potemtakem prehitevali dogodke.

Skratka, novodobni starši. Popakirajte otroke in jih peljite v živalski vrt, v kino, v naravo, hribe. Ne kupujte jim tablic, ker jih ne potrebujejo. Raje kakšna knjiga. Ne grize. Pa kolikor se spomnim Mladinska Knjiga še ni propadla. Fuzbal, košarka, loki, obtolčena kolena, dvorišni prijatelji...

Po dolgem času...

Če še kdo bere ali pa bo kdo bral, upam da mi bo v nekaj vrsticah uspelo najti, tisti, stari dobri čut za pisanje neumnosti. Mogoče mi bo tako kapnila tista zadnja kaplica, ki jo potrebujem da se pesem tipk spet začne in razlije v diplomsko.

Nekaj časa je preteklo odkar sem nazadnje napisal blog. Bil je še v ZDA. Vsake toliko me stisne in si zaželim tistega miru, ki sem ga imel tam.

Zaenkrat toliko. Jutri pa naprej.

Bodite v cvetju...

Grem...

Pocasi zapuscam Maine, Ocean Gate, BBH... Odpravljam se kjer cloveska noga se ni stopila... Mogoce. Mogoce srecam Bozicka. Ne sej ne. Grem iz tuki, kar se bo dogajal v tem casu od tega bloga pa do 8. novembra bomo verjetno razglabljal doma. Slike ne bo nobene, komentarja tut ne. K pridem doma se pa spet slismo.

AJDEEEEEE

Kako ves da se bo dan zacel in bo slab

Ko zjutraj vstanem, je mrzla soba. Radiatorju zmanjkal elektrike, posoda za kuhanje kave je umazana, ne najdem skodelice, ko grem na jutranji minus ne morem prdnt, v zobni krtacki je zmanjkalo baterije, mleko za v kavo je skisano, Wi-fi ne dela, ker je macek ponoci premaknik router in je izstekal kabel, edine hlace ki jih imam za v restavracijo so umazane od majoneze in strudla, pozabil sem kljuce od sobe v sobi, ki je zaklenjena, ne morem v kuhinjo, ker je kjuc od kuhinje na istem obesku kot kljuc od sobe, v kuhinji zmanjka detergenta za pranje posode, gostje so nezadovoljni s postrezbo, po koncu kuhinje internet se vedno ne dela, ne spremljam novic, ne preberem mailov ceprav cakam na ze znan odgovor za rentacar, da bo drago, v iPodu prazna baterija, ker sem ga pozabil priklopiti na el. omrezje... le kaj gre lahko se narobe. Po slabem dnevu je v hladilniku samo brezalkoholno pivo. :/

O lenoba, o lenoba zvest ti bom do groba...

... ali pac ne. Eni pravijo da delo krepi cloveka, eni pravijo, da delo krepa cloveka, eni so pravili da delo osvobaja, eni pravjo da delo ni lulek in da lahko stoji tudi dva dni, eni pravijo kar lahko naredis danes prestavi na jutri, eni pravijo da je delo hudicevo seme. Jaz pa pravim da z delom prides dalec. Sploh ce si ga pravilno zastavis, ce se trudis in ti ni vseeno. Vcasih se zamislim zakaj? Vsak zakaj ima svoj zato. In od mojega 15 leta ko sem legalno lahko zacel premikat roke, noge in moje mozgane sem delal razlicne stvari. Od pucanja dreka (dobesedno, pa ne enkrat), do premetavanja papirjev, ciscenja oken, betoniranja, saflanja, obracanja pic, razvazanja, premetavanja kartonov, premetavanja zetonov, stemanja, kuhanja v restavraciji, pomoznih del v gradbenistvu in urejanju okolice, racunalniskih del, v glavnem velik. Od vsakega dela sem odnesel nekaj kar mi bo mogoce v zivljenju pomagalo. Mogoce tega sam se ne cenim, upam pa da to cenijo drugi, ali pa bodo cenili drugi. Nikoli ne ves kaj te v zivljenju caka in kje bo tisti odstotek, ki si ga odnesel od dela dobil svojo vrednost. V soli se namrec naucis 10% tistega kar bos v zivljenju dejansko delal. Ostalih 90% ti prineseta cas in izkusnje. Nekateri bi morda rekli ''pa kaj se, jaz imam magisterij, pa boste ja raje mene zaposlili ne pa njega, ki ima samo visokosolsko diplomo''. Kaj ti bo magisterij ce imas pa kolo? Fraza brez pomena. Morda? Ampak ce lahko iz kolesa naredis avion ali pa fraco pomeni, da ne uporabljas samo leve strani mozganov ampak tudi desno. Vsaj delno. Logika + ucenje s prostim raziskovanjem = delo. Ne pravim da sem jaz tak, pri meni v 99% prevladuje desna polovica, ampak ni vse samo v papirju, nekaj mora biti tudi v rokah. Ce uporabljas mozgane samo za razmisljanje se ti lahko zgodi da bos izgubil, oziroma ti bo izumrl zivec za orientacijo rok in kaj lahko se zgodi, da roke pristanejo v zepu. Ce ne probas ne ves. Pa kaj ce se urezes oziroma poskodujes. Zakaj pa placujemo dohtarje. Za to da nas zrihtajo. Vse v mejah normale seveda. Ne pretiravat. Ni pa treba zarad prvega zulja letet v zdravstven dom pa razlagat da si prvic probu delat in se ti je neki cudnga na rokah nardil. Ko zulji izginejo pomeni, da kombiniras levo in desno polovico mozganov. Logicno razmisljas da pravilno obrnes delo, da se ti zulji ne naredijo. Ha. Pa ga mamo.

V glavnem kaj je smisel vsega tega besedicenja in razlaganja zakonov fizike in filozofije. Glede na to da sem ostal sam. Oziroma brez kolegov studentov, samo s sefi in sodelavci, so me dodelili na novo delovno mesto. Kuhar. Za 45-50 ljudi moram v ranem jutru pripraviti zajtrk. Ni ne vem kaj ampak, skombinirat da v 45 naredis: 3 lonce kave, pripravis 4 posode z razlicnim kruhom, pripravis sadje, nalijes mleko v posodo, pogrejes in nastimas muffine, nastimas grenivke z jagodam, postavis ven sladkor pa rozine za ovsene kosmice, prizges masino za pomivanje posode, prizges cvrtnik, skuhas ovsene kosmice, speces krompir, speces umesana jajca, skuhas sunko, speces palacinke, prizges muziko in cakas. In cel postopek ponovis vsaj se dvakrat. Oziroma veckrat samo za jajca in sunko. Pa mogoce krompir. Ne da bi se hvalu ampak dons so celo rekl da so jajca zelo okusna. Valda so okusna ce so pa iz tetrapaka :). Vcasih se cudim nasim sostanovalcen na tej strani sveta. Kako hudica lahko za zajtrk jejo ocvrte cevapcice pa ocvtr krompir. Jogurt s kosmici, sadje, kje je zdrava prehrana. Ni cudn da je zrak onesnazen ce pa vsak dan cvrtniki laufajo na 500 stopinj.

Se nekaj dni me loci od odhoda iz tu. Pogresal bom kraj, ljudi, posteljo. Ni nevemkaj ampak je po 3eh mesecih postala moja. Prav tako kuhinja, ok kopalnica je prevec usrana da bi loh reku da je moja. Pomoje se hodjo rakuni ponoc kopat.

Pocas se bom odklopu. Pogledu CSI in se pobral spat. Zjutri pa spet veselo na delo.

Pozdrav

rana ura zlata ura

Kot je rekel dedek Bedenko Paji i Jaji ''rana ura zlata ura'', sem se danes odlocil da blog napisem navsezgodaj zjutraj. Za spremembo, da ne bom spet vsega zbrisal, ker mi zaradi spanja zmanjka idej po petih vrsticah.

Pocutim se odlicno, uspelo mi je pozajtrkovati, kosmici v TOPLEM mleku s kakavom. Skuhal kofe. Turkish ne Americhs. Zdej pa lepo v topli sobiu v postli sedim. Zakaj topli sobi, ker je zuni mraz. Ne vem kok tale Apple termometer laze ampak vec kt 9 stopinj evropskih zunaj ni in nekaj dni nazaj ko sem se zbudil sem se pocutil kot mozakar iz reklame, ki sedi v hladilniku da je Orangina dovolj pretresena in ohlajena. Zuni drgac se tema, skrajsal so nam da, so rekl da prevec delamo da loh vsaj zjutri se ene pol ure dlje pospimo.

V preteklem tednu mi je uspelo najti toliko casa da smo dva dni malo zabluzili v smislu nedela in vec uzivanja. Botanicni vrt v Boothbay Harborju je lep, zanimiv za pogledat, lustn sprehod. Po dolgem casu nekaj kar ni povezano z jastogi. Pa ce ne drugega sem videl kaj vse se da narediti ce ima clovek vsaj malo volje. V istem dnevu se mi je zgodilo se vec kot sem sprva pricakoval. Po prijetnem obedu v eni izmed nasih restavracij do naju z Jessico pristopi gospa s katero sva se pred obedom pogovarjala da bi nekega dne odsla na jadranje v soncni zahod, in pravi da sta se dva fraj sedeza ce hoceva. Valda, spustila je ceno za 8 zelencev na glavo, in gasa. Priznam, prvic v zivljenju sem jadral in bilo mi je vsec. Sploh pa ker je bila jadrnica se iz prejsnjega dvestoletja. 1864 se je pisalo leto. Mal nam je bila zima, ker smo bili vsi na jadrnici precej pametni in noben ni imel windstopperja. Jopica da smo lepi in to je to. Nikamor vec bre dodatkov za veter in mraz. Sploh pa ne v Mainu. V nedeljo se en izletek, z reggae ladjo pa enim kupom ljudi, ki so se ga lahko na ladji nazgal. Velik bife z vsemi mogocimi pijacami, s cheezeburgerji. Nema sta nema. Enkrat za spremembo da v nedeljo po sluzbi nisem zaspal.

Do konca nase sezone je se nekaj manj kot dva tedna in pol. Do takrat: barvanje sprednje strani ene od stavb, ciscenje gozda okoli velike koce, zamenjava kopalnic v enem nadstropju Cedar stavbi, mogoce menjava strehe na dveg stavbah, zapiranje stavb, pokriti igrisce za mini golf, ciscenje restavracije, uzivanje in postrezba vseh sitnih in nesitnih 600 gosto, kolikor jih se imamo do konca sezone.

Od sobote dalje tu ostanem brez sostanovalcev. Jessica se odpravlja na njeno pot proti domu. Obisce se sorodnike po tem pa nazaj k studiju racunovodstva in ekonomije.

Lep pozdrav iz Maina

Izlet v znano neznano

Prejsnji teden so se sefi odlocili, da mi ''odcolajo'' frej dan. Friday is your day. Juhej. In ze sem zacel planirat kako bom najel avto, prijazno dekle v rent-a-car pisarni mi je dejalo da ni problema, da le ce imam kreditno kartico. V dezeli cez ocean ni osebe, ki nebi imel vsaj ene kreditne kartice. Kupis specerijo, na kreditno kartico, rentas avto, na kreditno kartico, placas hotelsko sobo, na kreditno kartico, gres na sladoled, placas na kreditno kartico....

Seveda sem v cetrtek oddelal vse kar sem imel da se cimprej spravim stran. Pa cetudi za nekaj uric. V dogovoru da ga obiscem sem bil z Dejanom, se enim slovenckom, ki se smejo americanom. Na zalost je Dejan edini iz domovine, ki je na tem koncu ZDA. Za cetrtek popoldne sem narocil taxi, ki naj bi me odpeljal do mesteca Wiscasset, kjer je rentacar. Prijazno dekle je izpolnilo vse formularje, vse podatke, ko pa sva prisla do KREDITNE kartice se je stvar zataknila. Moja domaca kreditna kartica ni dovolila blokade 300 USD, ki bi jih kasneje dobil nazaj ce seveda ne prinesem samo volana v roki. Po pregovarjanju naj vzame debitno kartico se je najin odnos zaostril. Ni sanse. Kreditna al pa nc. Pa je blo bl nc. Dobr da ne razume slovenscine ker sem jo poslal saj veste kam. Skoraj na polovici poti pa brez avta. Ponudila mi je prevoz do nekega mesteca, ki naj bi bilo lepo, klasicno, amerisko. Seveda, brez taxija, avtobus pripelje samo dvakrat na dan, na stop nobeden ne ustavi ker je blizu zapor... Nekako mi je uspelo priti do Camdena z avtobusom do 10ih zvecer. Dejan mi je prihajal nasproti, za vsak slucaj, da se ne izgubim. Jutro je prineslo sonce in turisticni ogled Inna kjer Dejan prezivlja dneve in noci. Lep plac. Izreden razgled na morje. Lepsi kot pri nas, vse malo bolj spedenano... Po kofetu v Camdenu in krozni turi cez mesto je sledil vzpon na hrib z razgledom. Vidis kar delec. Po turi pa na lov za nekom, ki ma cajt da naju zapelje do Rocklanda. Stopanje seveda. Ustavi nama prijetno dekle, ki se je odlocila, da ustavi vsakemu stoparju, ne glede na to kako izgleda. :)

V rocklandu naju je vurgla vun pa rekla da je en valobran pa svetilnik za pogledat pa downtown seveda. Po 1,4 kilometra hoje po valobranu sva prisla do svetilnika. Nic kaj posebnega. Bajta z mal vecjo lampo na njej. :) Za nazaj je bila muka. Prehodila sva cca. 15 km tisti dan. camden, Rockland, okolica... Po hamburgeru in pivi sem se pocasi odpravil proti stopanju. Izven mesta sem nasel primerno mesto, ni trajalo 2 minuti ko sem ze dobil prvi prevoz. Do doma sem zamenjal 5 avtomobilov in 3 cudake. Gospod iz Texasa je telefoniral tako da ga nisem uspel spoznati, mladenic, ki pa dela v Boothbay Harborju kot nadzornik za jastoge pa me je zapeljal do vrat v naso hisko. Po napornem dnevu se je prilegel caj, pocitek in spanje. Naslednji dan pa veselo na delo.

Lep pozdrav iz soncno-kislega Southporta

Jure